IVD test stabilnosti reagenta običajno vključuje realnočasovno in učinkovito stabilnost, pospešeno stabilnost, stabilnost ponovnega raztapljanja, stabilnost vzorca, stabilnost pri transportu, stabilnost reagenta in vzorca pri shranjevanju itd.

Namen teh študij stabilnosti je določiti rok uporabnosti ter pogoje prevoza in shranjevanja reagenta, vključno pred odprtjem in po odprtju.

Poleg tega lahko tudi preveri stabilnost izdelka, ko se spremenijo pogoji shranjevanja in rok uporabnosti, da oceni in prilagodi izdelek ali embalažne materiale glede na rezultate.

Če za primer vzamemo indeks dejanske stabilnosti in stabilnosti shranjevanja vzorca, je ta indeks eden od ključnih dejavnikov, ki vplivajo na učinkovitost IVD reagentov.Zato je treba reagente postavljati in shranjevati strogo v skladu z navodili.Na primer, vsebnost vode in vsebnost kisika v okolju shranjevanja liofiliziranih praškastih reagentov, ki vsebujejo polipeptide, močno vplivata na stabilnost reagentov.Zato je treba neodprt liofiliziran prašek hraniti v hladilniku čim bolj zaprt.

Vzorce, ki jih po odvzemu obdelajo zdravstvene ustanove, je treba shraniti, kot je potrebno glede na njihovo učinkovitost in koeficient tveganja.Za rutinsko preiskavo krvi postavite vzorec krvi z dodatkom antikoagulanta na sobno temperaturo (približno 20 ℃) ​​za 30 minut, 3 ure in 6 ur za testiranje.Za nekatere posebne vzorce, kot so vzorci nazofaringealnih brisov, zbrani med testi nukleinske kisline za COVID-19, je treba uporabiti epruveto za vzorčenje virusa, ki vsebuje raztopino za ohranjanje virusa, medtem ko je treba vzorce, ki se uporabljajo za izolacijo virusa in odkrivanje nukleinske kisline, testirati čim prej in vzorce, ki jih je mogoče testirati v 24 urah, lahko shranite pri 4 ℃;Vzorce, ki jih ni mogoče testirati v 24 urah, je treba shraniti pri – 70 ℃ ali manj (če ni pogojev shranjevanja pri – 70 ℃, jih je treba začasno shraniti v hladilniku pri – 20 ℃).