01. Diagnoza globoke venske tromboze in pljučne embolije

Globoka venska tromboza (GVT) je nagnjena k pljučni emboliji (PE), ki je skupno znana kot venska trombembolija (VTE). Pri bolnikih z VTE so ravni D-dimerja v plazmi znatno povišane.

Sorodne študije so pokazale, da je koncentracija D-dimera v plazmi pri bolnikih s PE in D-VT večja od 1000 μg/L.

Vendar pa številne bolezni ali nekateri patološki dejavniki (kirurški posegi, tumorji, srčno-žilne bolezni itd.) vplivajo na hemostazo, kar povzroči povečan D-dimer. Čeprav ima D-dimer visoko občutljivost, je njegova specifičnost le 50 % do 70 % in samo z D-dimerjem ni mogoče diagnosticirati VTE. Zato znatnega povečanja D-dimerja ni mogoče uporabiti kot specifičnega indikatorja VTE. Praktični pomen testiranja D-dimerja je, da negativen rezultat izključuje diagnozo VTE.

 

02 Diseminirana intravaskularna koagulacija

Diseminirana intravaskularna koagulacija (DIC) je sindrom obsežne mikrotromboze v majhnih žilah po telesu in sekundarne hiperfibrinolize pod vplivom določenih patogenih dejavnikov, ki jo lahko spremlja sekundarna fibrinoliza ali zavirana fibrinoliza.

Povišana vsebnost D-dimerja v plazmi ima visoko klinično referenčno vrednost za zgodnjo diagnozo DIC. Vendar je treba opozoriti, da povišanje D-dimerja ni specifičen test za DIC, vendar lahko številne bolezni, ki jih spremlja mikrotromboza, povzročijo povišanje D-dimerja. Kadar je fibrinoliza sekundarna ekstravaskularni koagulaciji, se bo povečal tudi D-dimer.

Študije so pokazale, da se D-dimer začne zviševati nekaj dni pred DIC in je bistveno višji od normalne vrednosti.

 

03 Asfiksija novorojenčka

Pri neonatalni asfiksiji obstajajo različne stopnje hipoksije in acidoze, hipoksija in acidoza pa lahko povzročita obsežno poškodbo žilnega endotelija, kar povzroči sproščanje velike količine koagulacijskih snovi in ​​s tem poveča nastajanje fibrinogena.

Ustrezne študije so pokazale, da je vrednost D-dimerja v popkovnični krvi v skupini z asfiksijo bistveno višja kot v normalni kontrolni skupini, v primerjavi z vrednostjo D-dimerja v periferni krvi pa je prav tako bistveno višja.

 

04 Sistemski eritematozni lupus (SLE)

Koagulacijsko-fibrinolizni sistem je pri bolnikih s SLE nenormalen, pri čemer je nenormalnost koagulacijsko-fibrinoliznega sistema bolj izrazita v aktivni fazi bolezni, nagnjenost k trombozi pa je bolj očitna; ko se bolezen umiri, je koagulacijsko-fibrinolizni sistem običajno normalen.

Zato se bodo ravni D-dimerja pri bolnikih s sistemskim eritematoznim lupusom v aktivni in neaktivni fazi znatno povečale, ravni D-dimerja v plazmi pa bodo pri bolnikih v aktivni fazi bistveno višje kot pri bolnikih v neaktivni fazi.

05 Ciroza jeter in rak jeter

D-dimer je eden od markerjev, ki odražajo resnost bolezni jeter. Bolj hujša kot je bolezen jeter, višja je vsebnost D-dimerja v plazmi.

Ustrezne študije so pokazale, da so bile vrednosti D-dimerja stopnje Child-Pugh A, B in C pri bolnikih z jetrno cirozo (2,218 ± 0,54) μg/ml, (6,03 ± 0,76) μg/ml oziroma (10,536 ± 0,664) μg/ml.

Poleg tega je bil D-dimer znatno povišan pri bolnikih z rakom jeter s hitrim napredovanjem in slabo prognozo.

06 Rak na želodcu

Po resekciji bolnikov z rakom se trombembolija pojavi pri približno polovici bolnikov, D-dimer pa je znatno povečan pri 90 % bolnikov.

Poleg tega obstaja v tumorskih celicah razred snovi z visoko vsebnostjo sladkorja, katerih struktura in tkivni faktor sta zelo podobna. Sodelovanje v človeških presnovnih aktivnostih lahko spodbudi aktivnost koagulacijskega sistema telesa in poveča tveganje za trombozo, raven D-dimerja pa se znatno poveča. Raven D-dimerja pri bolnikih z rakom želodca v stadiju III-IV je bila bistveno višja kot pri bolnikih z rakom želodca v stadiju I-II.

 

07 Mikoplazmozna pljučnica (MMP)

Hudo MPP pogosto spremljajo povišane ravni D-dimerja, ravni D-dimerja pa so pri bolnikih s hudo MPP bistveno višje kot pri blagih primerih.

Ko je MPP resno bolan, se lokalno pojavijo hipoksija, ishemija in acidoza, skupaj z neposredno invazijo patogenov, ki poškodujejo žilne endotelijske celice, izpostavijo kolagen, aktivirajo koagulacijski sistem, povzročijo hiperkoagulabilno stanje in nastanek mikrotrombov. Zaporedoma se aktivirajo tudi notranji fibrinolitični, kininski in komplementarni sistemi, kar povzroči zvišanje ravni D-dimerja.

 

08 Sladkorna bolezen, diabetična nefropatija

Ravni D-dimerja so bile znatno povišane pri bolnikih s sladkorno boleznijo in diabetično nefropatijo.

Poleg tega sta bila indeksa D-dimera in fibrinogena pri bolnikih z diabetično nefropatijo bistveno višja kot pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2. Zato se D-dimer v klinični praksi lahko uporablja kot testni indeks za diagnosticiranje resnosti sladkorne bolezni in bolezni ledvic pri bolnikih.

09 Alergijska purpura (AP)

V akutni fazi AP obstajajo različne stopnje hiperkoagulabilnosti krvi in ​​okrepljeno delovanje trombocitov, kar vodi do vazospazma, agregacije trombocitov in tromboze.

Povišan D-dimer pri otrocih z AP je pogost po 2 tednih po začetku in se razlikuje med kliničnimi stadiji, kar odraža obseg in stopnjo sistemskega žilnega vnetja.

Poleg tega je tudi prognostični kazalnik, saj je pri vztrajno visokih ravneh D-dimerja bolezen pogosto dolgotrajna in nagnjena k okvari ledvic.

 

10 Nosečnost

Sorodne študije so pokazale, da ima približno 10 % nosečnic znatno povišane ravni D-dimerja, kar kaže na tveganje za nastanek krvnih strdkov.

Preeklampsija je pogost zaplet nosečnosti. Glavni patološki spremembi preeklampsije in eklampsije sta aktivacija koagulacije in povečana fibrinoliza, kar povzroči povečano mikrovaskularno trombozo in D-dimer.

D-dimer se je pri zdravih ženskah po porodu hitro zmanjšal, pri ženskah s preeklampsijo pa se je povečal in se ni vrnil na normalno raven do 4 do 6 tednov.

11 Akutni koronarni sindrom in disekcijska anevrizma

Bolniki z akutnim koronarnim sindromom imajo normalne ali le rahlo povišane ravni D-dimerja, medtem ko so pri aortnih disekirajočih anevrizmah izrazito povišane.

To je povezano z znatno razliko v obremenitvi s trombi v arterijskih žilah obeh arterij. Koronarni lumen je tanjši, tromba v koronarni arteriji pa je manj. Po rupturi aortne intime velika količina arterijske krvi vstopi v steno žile in tvori disecirajočo anevrizmo. Pod delovanjem koagulacijskega mehanizma nastane veliko število trombov.

12 Akutni možganski infarkt

Pri akutnem možganskem infarktu se povečata spontana tromboliza in sekundarna fibrinolitična aktivnost, kar se kaže kot povečane ravni D-dimera v plazmi. Raven D-dimera je bila v zgodnji fazi akutnega možganskega infarkta znatno povečana.

Ravni D-dimerja v plazmi pri bolnikih z akutno ishemično možgansko kapjo so bile v prvem tednu po nastopu nekoliko povišane, v 2 do 4 tednih so se znatno povišale in se med obdobjem okrevanja (> 3 mesece) niso razlikovale od normalnih ravni.