PT v medicini pomeni protrombinski čas, APTT pa aktivirani parcialni tromboplastinski čas. Funkcija strjevanja krvi v človeškem telesu je zelo pomembna. Če je funkcija strjevanja krvi nenormalna, lahko povzroči trombozo ali krvavitev, kar lahko resno ogrozi življenje bolnika. Klinično spremljanje vrednosti PT in APTT se lahko uporablja kot standard za uporabo nekaterih antikoagulantnih zdravil v klinični praksi. Če so izmerjene vrednosti previsoke, to pomeni, da je treba zmanjšati odmerek antikoagulantnih zdravil, sicer lahko pride do krvavitve.

1. Protrombinski čas (PT): Je eden bolj občutljivih kazalnikov človeškega sistema strjevanja krvi. V klinični praksi je bolj smiselno podaljšati čas za več kot 3 sekunde, kar lahko odraža, ali je eksogena koagulacijska funkcija normalna. Podaljšanje se običajno opazi pri prirojenem pomanjkanju koagulacijskih faktorjev, hudi cirozi, odpovedi jeter in drugih boleznih. Poleg tega lahko podaljšan PT povzročijo tudi prekomerni odmerki heparina in varfarina;

2. Aktivirani parcialni tromboplastinski čas (APTT): V klinični praksi je to predvsem indeks, ki odraža endogeno koagulacijsko funkcijo krvi. Znatno podaljšanje APTT se pojavlja predvsem pri prirojenem ali pridobljenem pomanjkanju koagulacijskih faktorjev, kot sta hemofilija in sistemski eritematozni lupus. Če je odmerek antikoagulantnih zdravil, uporabljenih zaradi tromboze, nenormalen, bo to povzročilo tudi znatno podaljšanje APTT. Če je izmerjena vrednost nizka, velja, da je bolnik v hiperkoagulabilnem stanju, kot je globoka venska tromboza.

Če želite vedeti, ali sta vaša PT in APTT normalna, morate razjasniti njuno normalno območje. Normalno območje PT je 11–14 sekund, normalno območje APTT pa 27–45 sekund. Podaljšanje PT za več kot 3 sekunde ima večji klinični pomen, podaljšanje APTT za več kot 10 sekund pa ima močan klinični pomen.