Bolezni, ki povzročajo podkožno krvavitev, je mogoče diagnosticirati z naslednjimi metodami:
1. Aplastična anemija
Koža se kaže kot krvaveče lise ali velike modrice, ki jih spremljajo krvavitve iz ustne sluznice, nosne sluznice, dlesni, veznice in drugih predelov ali v kritičnih primerih krvavitve v globoke organe. Lahko se pojavijo simptomi, kot sta anemija in okužba. Laboratorijski pregled je pokazal hudo pancitozo v krvni sliki, hudo zmanjšanje proliferacije kostnega mozga na več predelih ter znatno zmanjšanje granulocitov, rdečih krvničk in megakariocitov.
2. Multipli mielom
Pogoste so krvavitve iz nosu, krvavitve iz dlesni in vijolične brazgotine na koži, ki jih spremljajo očitne poškodbe kosti, ledvična disfunkcija, anemija, okužba in druge manifestacije.
Krvna slika pogosto kaže normalnocelično pozitivno pigmentno anemijo; nenormalno proliferacijo plazemskih celic v kostnem mozgu s pojavom kopičenja mielomskih celic; pomembna značilnost te bolezni je prisotnost proteina M v serumu; izvid urina lahko vključuje proteinurijo, hematurijo in tubularni urin; diagnozo je mogoče postaviti na podlagi slikovnih izvidov kostnih lezij.
3. Akutna levkemija
Krvavitve so predvsem posledica kožnih ekhimoz, krvavitev iz nosu, krvavitev iz dlesni, prekomerne menstruacije in se lahko pojavijo tudi v različnih delih telesa, skupaj s povečanjem bezgavk, občutljivostjo prsnice in celo simptomi levkemije osrednjega živčnega sistema.
Večina bolnikov kaže povečano število belih krvničk v krvni sliki in znatno proliferacijo jedrnih celic v kostnem mozgu, ki jih sestavljajo predvsem primitivne celice. Diagnoza levkemije na podlagi kliničnih manifestacij ter značilnosti krvi in ​​kostnega mozga običajno ni težka.
4. Vaskularna hemofilija
Krvavitve povzročajo predvsem koža in sluznice ter prizadenejo tako moške kot ženske. Mladostnice imajo lahko prekomerno menstruacijo, ki se s starostjo zmanjšuje. Diagnozo je mogoče postaviti na podlagi prisotnosti ali odsotnosti družinske anamneze, spontane krvavitve ali travme ali povečane krvavitve po operaciji, v kombinaciji s kliničnimi manifestacijami in laboratorijskimi preiskavami.
5. Difuzna intravaskularna koagulacija
Obstajajo resne okužbe, maligni tumorji, kirurške travme in drugi sprožilni dejavniki, za katere so značilne spontane in večkratne krvavitve. Hudi primeri lahko povzročijo visceralno in intrakranialno krvavitev. Spremljajo jih simptomi šoka ali odpovedi organov, kot so pljuča, ledvice in možgani.
Eksperimentalne preiskave kažejo, da lahko diagnozo potrdijo trombociti <100X10 μL, vsebnost fibrinogena v plazmi <1,5 g/L ali >4 g/L, pozitiven 3P test ali FDP v plazmi >20 mg/L, povišane ali pozitivne ravni D-dimerja ter skrajšan ali podaljšan PT za več kot 3 sekunde.